Job 1

1. Poglavje

1 Živel je mož v deželi Uzovi, ime mu je bilo Job, in ta mož je bil popoln in pošten, ki se je bal Boga in se varoval hudega. 2 In rodilo se mu je sedem sinov in troje hčer. 3 In imel je živine sedem tisoč ovac, tri tisoč velblodov, petsto jarmov volov in petsto oslic in zelo veliko družino. In ta mož je bil imenitnejši od vseh, ki so bivali na Jutrovem. 4 In sinovi njegovi so hodili in prirejali gostije, vsak v hiši svoji na svoj dan, in so poslali in povabili tri sestre svoje, da bi jedle in pile ž njimi. 5 In bilo je, ko so minili zaporedoma dnevi njih gostovanja, da je Job poslal ponje in jih posvečeval: vstal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po njih vseh številu; zakaj Job je rekal: Morebiti so se pregrešili sinovi moji in se odrekli ^{▼▼Ali: preklinjali; enako tudi v v. 11 in pogl. 2,5.9.
,} ^b Boga v srcu svojem. Tako je delal Job vsekdar. 6 In zgodi se nekega dne, da pridejo sinovi Božji postavit se pred Gospoda, pa pride tudi satan ^{▼▼T. j. nasprotnik.} med njimi. 7 Gospod pa reče satanu: Odkod si prišel? Satan odgovori Gospodu in reče: Po zemlji sem letal semtertja in vseokrog jo obhajal. 8 In Gospod reče satanu: Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega. 9 Tedaj odgovori satan Gospodu in reče: Mar je brez plačila, da se Job boji Boga? 10 Nisi li kroginkrog varno ogradil njega in hiše njegove in karkoli ima? Delo njegovih rok si blagoslovil in imetje njegovo se je razraslo po deželi! 11 Pa le iztegni roko svojo in se dotakni vsega, kar ima, gotovo se ti v obraz tebe odreče! 12 In Gospod veli satanu: Glej, vse, kar ima, v tvoji je roki, samo nanj ne sezi s svojo roko! In ven je šel satan izpred obličja Gospodovega. 13 In zgodi se nekega dne, ko so jedli in pili vino sinovi njegovi in hčere njegove v prvorojenega brata hiši, 14 da pride sel k Jobu in mu reče: Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih; 15 v tem so pridrli Sabejci in jih odgnali, hlapce pa pobili z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti to sporočim. 16 Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Ogenj Božji je šinil z neba in zapalil ovce in hlapce ter jih požgal, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim. 17 Ta je še govoril, ko pride drugi in reče: Kaldejci so naredili tri čete ter naskočili velblode in so jih vzeli ter pobili hlapce z ostrino meča, in zbežal sem sam edini, da ti sporočim. 18 Ta je še govoril, ko pride drugi ter reče: Sinovi tvoji in hčere tvoje so jedli in vino pili v prvorojenega brata svojega hiši, 19 in glej, pritisne močan veter od puščave sem in butne ob štiri vogle hiše, da se je zrušila na mladino, in mrtvi so; in zbežal sem sam edini, da ti sporočim. 20 Tedaj vstane Job in raztrga svoj plašč in si obrije glavo ter pade na zemljo in moli 21 in reče: Gol sem prišel iz telesa matere svoje in gol se povrnem tja; Gospod je dal, Gospod je vzel, Gospodovo ime bodi hvaljeno! 22 Pri vsem tem ni grešil Job in ni očital Bogu nič napačnega.